|
|
Domen
i Metod Suggestions from: Domen Krvina, 3.C (za poljščino) Metod Čepar, 4. B ( za slovaščino) |
|
|
|
Domen
i Metod Suggestions from: Domen Krvina, 3.C (za poljščino) Metod Čepar, 4. B ( za slovaščino) |
|
 |
Lep pozdrav! (Mislim, da lahko uporabljam slovensxcxino, cxe pa zxelite - moge pisacxx takzxe po polsku; v anglewxini pa vsekakor ne bom pisal, saj smo pri vseslovanskem projektu). Vasxa zamisel mi je zelo pogodu - tudi sam se ukvarjam s slovanskimi jeziki in sem velik zagovornik tega, da naj Slovani med seboj komunicirajo v svojih slovanskih jezikih. Vecxinoma se res razumemo med seboj, vsaj znotraj treh velikih skupin, sicer pa se vcxasih lahko pojavijo manjsxi problemi. Tako se mi zdi uporaba skupnega jezika dobra zamisel - vsekakor boljsxe kot splosxna "lingua Franca" - anglesxcxina. Pri tem jeziku so dobre predvsem skupne besede, ki jih bolj ali manj razumemo vsi (in so mocxno podobne slovenskim, to je treba recxi), ampak gramatika se mi zdi malo problematicxna: Zakaj naj ne bi bilo deklinacij in konjugacij - prav te so najvecxja razpoznavnost slovanskih jezikov v Evropi in so v vecxini slovanskih jezikov dobro ukoreninjene (z izjemo makedonsxcxine in bolgarsxcxine), poleg tega pa se povecxini dobro ujemajo med seboj. Drzxi pa, da morejo biti precej problematicxne in velika tezxava za "Neslovane", predvsem iz anglo-saksonskega jezikovnega okolja. To je torej moj prvi predlog: Neslovani naj se ucxijo "Slovia" takega, kot pacx sedaj je, cxeprav je sxkoda, da se ne bi trudili z deklinacijami in konjugacijami, za nas - ostale Slovane - pa naj velja, da se uporaljamo SAMO SKUPNE BESEDE, potem pa naj samostalnike vsak sklanja "po obcxutku svojega jezika" in prav tako sprega glagole. Kot zxe recxeno, se te recxi ne razlikujejo kaj dosti in vecxjih problemov tu ne bi smelo biti. (Npr. slovensko: konj, konja, konju, konja, o konju, s konjem in poljsko: kon', konia, koniOWI, konia, o koniu, koniem itd. in pri glagolih: kupOWAcxx - kupUJe ~ kupOVAti - kupUJe itd.) To se morda utegne zazdeti nekoliko "deskrimatorno" do Neslovanov, a kaj hocxemo: mocxno dvomim, da bi katerikoli Slovan hotel z drugim govoriti svojemu podoben jezik in besed ne bi sklanjal in spregal. Moje mnenje je, da to vsekakor mora ostati. V ostalem pa je Slovio KRASEN: npr. koncxnice za opisovanje posameznih dejanj, prostorov, oseb itd., npr. -isxcxe (to mi veliko uporabljamo!) Sam se ukvarjam tudi s praslovansxcxino in sem vam voljen pomagati pri delu, sxe posebej na podorocxju glagolov, v katerega sem se nedavno poglobil; za primer vam posxiljam primerjavo spreganja glagolov (v prezentu) v poljsxcxini, slovensxcxini in slovasxcxini. Smete jo uporabljati dalje, cxe hocxete, ampak predtem me, prosim, obvestite. Prosim, cxe mi odpisxete in poveste svoje mnenje o mojem predlogu in cxe si zxelite mojega sodelovanja. S sposxtovanjem, Domen Krvina P.S ( Priponko dodajam sxe enkrat, cxe se je mogocxe izgubila, sxe enkrat vas prosim za odgovor na moje kritike in za pojasnilo, zakaj se po vasxem mnenju naj ne bi sklanjalo samostalnikov in spregalo glagolov - vsaj med nami, Slovani, cxe jih xe Neslovani ne bi.) ALI BI ZNALI SPREGATI GLAGOLE V POLJŠČINI IN /ALI SLOVAŠČINI? Zgornje vprašanje se na prvi pogled utegne zazdeti neumno: kako naj znamo spregati glagole v poljščini ali slovaščini, če se je nismo nikdar učili, če je mogoče niti slišali nikdar nismo. Pa reč ni tako strašna; poljščina in slovaščina sta ravno tako kot slovenščina slovanska jezika (čeprav od našega mogoče malce bolj oddaljena, poljščina še nekaj več kot slovaščina) in njuni slovnici se krasno – skoraj popolnoma ujema z našo (še posebej pa pol jska s slovensko) –, oz. sta ji slična. To še posebej velja za glagole: v glagolih je bogastvo vseh slovanskih jezikov (ki jih moremo upravičeno imenovati tudi glagolski jeziki) in spreganje v bistvu ni tako enostavno, saj se npr. že pri spreminjanju nedoločnika v sedanjik dogajajo precej večje spremembe kot v drugih evropskih jezikih; za Neslovane precej zapleteno, torej. No, mi pa imamo srečo: vse te spremembe in vprašanje glavnega vokala pred osebno končnico v prezentu (npr. piš-E-m, trob-I-m) se v slovanskih jezikih močno ujemajo (od skupnega praslovanskega jezika se stanje kljub 1400 letom samostojnega razvoja ni bistveno spremenilo) in se nam Slovanom tega pravzaprav ni treba učiti. Primerjali bomo stanje v poljščini, slovaščini in slovenščini in se prepričali o izraziti podobnosti. Še opozorilo pred branjem: pri poljščini je treba upoštevati njeno močno »nagnjenje« do mehčanja (pred e in i) vsega, kar se mehčati da, in ob takih spremembah, ki so v slovenščini manj očitne, čeprav so prisotne, ne smete biti »razočarani«, npr končnica infinitiva –TI: T+I ~ jotacija ~ Ć (polj.). Slovaščina je po izgovoru mnogo bolj podobna slovenščini, pa tudi nekaj več besed (iz »praktičnega«, vsakdanjega življenja) ima skupnih s slovenščino kot poljščina in se jo da zares dobro razumeti že ob »prvem stiku«Tu je še kratek opis slovaščine in primerjava s poljščino: V slovaški abecedi ustreza vsakemu glasu ena črka, le dz, dž in ch [h] predstavljajo en glas; x, w, q se uporabljajo pri pisanju tujk. Samoglasniki so isti kot v slovenščini, so kratki in dolgi, samo ä (ki se izgovarja podobno kot široki e – e) je vedno kratek. I je mehak glas, ki mehča glasove pred sabo (pa ne vseh, kot v poljščini, ampak le d, t, l, n). Mehčanje se zapiše z apostrofom, npr. t', za n pa posebej –ň; to mehčanje je manj izrazito kot v poljščini, pomeni samo to, da se glas izgovarja rahlo jotirano [tj]. Y je trd glas in ne mehča glasov za sabo, v izgovoru pa je povsem enak I-ju, medtem ko je v poljščini še mogoče slišati (vsaj majhno) razliko – Y namreč zveni nekoliko podobno Ü-ju. Glas ô se izgovarja kot kratek u + o, L in R sta v določenih glasovnih sklopih samoglasnika, oz. sta, tako kot v slovenščini zlogotvorna (npr. sRna). Sklanjatve in spregatve so zelo podobne slovenskim (šest sklonov, istih kot v slovenščini), le da se še loči mehke in trde osnove (v poljščini pa to še izraziteje). Glagolski časi se tvorijo podobno kot v slovenščini, za dovršni futur se uporablja tako v slovaščini kot poljščini le dovršne glagole v prezentu (To je v slovenščini v vsakdanjem pogovornem jeziku sicer tudi zelo pogosto, npr. »Jutri pridem k tebi« namesto »bom prišel«, čeprav je v knjižnem jeziku možno oboje); v preteklem času je v 3. os deležnik že sam po sebi, brez pomožnega glagola biti, osebna glagolska oblika, npr. prišiel ~ przysedł ~ JE prišel. Niti poljščina niti slovaščina nimata (oz ne moreta tvoriti!) namenilnika (supina). V slovaščini je vikanje enako kot v slovenščini, v poljščini pa se »wy« uporablja le med kolegi, oz. sodelavci, ki se sicer poznajo, a se ne tikajo, nekoga, ki ga vidiš prvič, pa se ogovarja s »PAN« (gospod) in »PANI« (gospa) in z glagolom v 3. os!Sedaj pa zopet nazaj k glagolom! Najprej si poglejmo tri velike spregatvene skupine (~gromady koniugacyjne)
I. KONJUGACIJA [0] SLO: POL: SLOV:
II. KONJUGACIJA [E] SLO: POL: SLOV:
III. KONJUGACIJA [I] SLO: POL: SLOV: Pri poljščini je -I (mehak glas) za osnove na mehak glas, npr. proS-Ić, SI je mehki Š in –Y za korene na nekoč mehak glas (to so sičniki in šumniki ter c, ki so v poljščini »otrdeli«), npr. uCZ-Yć, CZ je trdi Č. PREGLED PRIPON PO KONJUGACIJAH (kako spregati glagol v prezentu) V vrsticah sta najprej priponi in primer iz slovenščine, na drugem mestu iz slovaščine in na tretjem iz poljščine; če sta določeni priponi značilni le za en/dva jezika, drugega/drugih ni. Če je glagol v tretjem jeziku po pomenu enak drugima dvema, odstopa pa od pravila, oz . ima drugačni priponi ali spada celo v drugo konjugacijo (najčesteje je tako v slovaščini), je zapisan v ok lepajih ( ).
II. E (največja, najobsežnejša)
Glagoli brez samoglasnika pred –TI, s spremembami, identičnimi vse m
Glagoli na –ČI ~ CT' ~ C
Glagoli s pripono –NI ~ NU ~ NĄ (V slovaščini se v našem primeru noben slovaški glagol v priponi ne ujema s slovenščino in poljščino, čeprav je pripona –NU- tudi v slovaščini precej pogosta.)
Osnove na v praslovanščini rahlo omehčan soglasnik (nekateri so v poljščini še danes)
V infinitivu REDUCIRANI koreni z mnogimi (identičnimi vsem!) spremembami v prezentu.
Vsi »nepravilni glagoli« (metateza likvid in drugo, zopet identično).
III. I-konjugacija
Koren na napol mehak glas (č, ž, š; c) in j v slovenščini in slovaščini: koren na nekoč mehak glas (cz, sz, ż, rz, c itd.) in j poljščini.
-E-; od druge konjugacije /–E ~ -Ą/ se razlikuje v tem, da koren v prezentu ostane tak kot je v infinitivu (koren ni reduciran). -E stoji za takimi glasovi, ki so bili v praslovanščini rahlo omehčani; danes v slovenščini niso več, v slovaščini (tu samo d', t', ň, l') in v poljščini pa še.
Sem spadajo v vseh treh jezikih še trije glagoli:
I. (»ničta«) konjugacija Sem spadajo tako v poljščini kot v slovenščini in slovaščini vsi glagoli, ki obdržijo POLNO osnovo infinitiva tudi v prezentu ; treba je paziti, ker lahko »na videz« vsebujejo prej navedene pripone, ki pa se seveda ne zamenjajo, npr.Prepeva-ti: prepeva- (NE: V tem, kateri glagoli spadajo sem, se poljščina, slovenščina in slovaščina večinoma ujemajo, npr: razume-ti: razume-m ~ rozumie-t': rozumie-m ~ rozumie-ć: rozumie-M! (v poljščini je –M za 1.os. sg. le v tej konjugaciji, sicer je –Ę in se takoj vidi, da glagol ne spada v II. konjugacijo). Večinoma je končni vokal korena teh glagolov –A, včasih pa tudi –E.V slovenščini ta konjugacija vsebuje še vse »nove« glagole, izpeljane iz neslovanskih osnov, ki dobijo prirastek –IRA-; v poljščini in slovaščini (in tudi v češčini) pa dobijo prirastek –OWA/OVA- in se torej spregajo po II. konjugaciji, npr. telefon-IRA-ti: telefonira-m ~ telefon-OVA-t': telefon-UJ-em ~ telefon-OWA-ć: telefon-UJ-ę. Tako torej brez skrbi: Poljaki (Slovaki pa ne dosti manj) »ljubijo« nove glagole in nastaja jih čedalje več, spregati pa jih katerikoli Slovan zna brez težav, še posebej v današnjem času, ko prevladuje moto: kupUJ, kupuj, kupuj! Domen Krvina, 3.C (za poljščino) in Metod Čepar, 4. B ( za slovaščino) |
